Švica 2015

Ko sem razmišljal o furi, sem imel v glavi dve stvari: “Kam, da se bo dalo iz ene točka narediti čim več dnevnih voženj in da se popoldan lahko vržeš še malo v vodo.” Seveda je bil predpogoj tudi to, da tam še nisva bila. Švica se je kmalu pojavila kot možna destinacija, a je bilo jasno tudi, da je prevelika, da bi celo prevozila iz ene same točke. Na koncu sva se odločila, da bo izhodišče za dnevne izlete vsaj za nekaj dni Luzern. Mesto s 80.000 prebivalci že samo po sebi ponuja dovolj zanimivosti, leži ob velikem jezeru, ki je primerno za kopanje in je dobro izhodišče za dnevne ture.
Večino prelazov, ki sem jih imel v planu sem sicer že prevozil pred leti, a Švica ima za ponuditi še mnogo več. Predvsem navdušujejo lepa pokrajina, velika alpska jezera in zgodovinska mesta. Ko sva se deseti dan vrnila na Jesenice, sva si bila enotna, da je bilo to verjetno najboljše moto-potovanje do sedaj.
Spet sva se odločila, da do švicarske meje potujeva z avtovlakom in s tem privarčujeva na času, a se je zataknilo pri vozovnicah. Vozovnico sva dobila le za v eno smer, za nazaj je bil vlak razprodan.

1. dan
Štart šele ob osmih zvečer, cilj pa komaj 50 km oddaljen Beljak, kjer sva ob 21-ih natovorila motor na avtovlak. Po krajšem sprehodu po centru mesta, sva bila malo pred enajsto na peronu. Tu pa že prvo neprijetno presenečenje. Če so pred dvema letoma, ko sva z avtovlakom potovala prvič, Avstrijsci vlaku dodali svoje vagone, se tokrat to ni zgodilo in prostor sva iskala na že tako zelo polnih vagonih vlaka Beograd-Zürich. Od praznega kupeja in razkošnega spanja torej ni bilo nič. Tudi sede sva nekaj uric spanja le ujela in zjutraj sva sedla na motor za silo spočita.

2. dan
Ob 8-ih v Feldkirchu že pijeva prvo kavico, nato pa poženeva proti švicarski meji. Pravo malo odkritje je manjši prelaz med Altstättnom in St. Gallnom. Cesta, ki vodi skozi Trogen ponuja lep razglen na sosednjo Avstrijo in Liechtensteinom. V St. Gallnu narediva krajši postanek, nato pa nadaljujeva proti renskim slapovom. Ti so vredni ogleda in zaradi neznosne vročine se preoblečeva v “civilno” obleko, ter si v miru ogledava to švicarsko znamenitost.
Sever Švice ni ravno motoristična Meka in razen pri slapovih, skoraj nisva srečala motorja. Nič drugače ni bilo na cesti proti Zürichu. V največjem švicarskem mestu narediva kratek postanek, nato pa nadaljujeva proti Luzernu, kjer naju v kampu čaka prikolica, najin dom za naslednjih pet dni.

3. dan
Huda vročina je bila napovedana vsaj še za tri dni, zato se odločiva, da narediva krog po znanih gorskih prelazih v upanju, da bodo temperature nad 2000 metri bolj znosne. Lepo nedeljsko vreme je na plano zvabilo ogromno število motoristov in vrhovi prelazov so nabito polni s pločevino. Ceste na prelazih v Švici so vrhunske in vožnja je pravi užitek. Dnevna tura mine kot bi mignil in popoldan se že namakava v jezeru.

4. dan
Kljub vročini sva se za ta dan odločila ogledati švicarsko glavno mesto Bern. Načrt je bil, da si pred centrom mesta poiščeva parkirišča, se preoblečeva v “civilke” in si v miru ogledava stari del mesta. Če sem se še tako trudil iskati zanimive ceste do tja in nazaj, mi je to slabo uspevalo. Na poti nazaj je morda omembe vredna le cesta, ki pelje preko pokrajine Emmental, drugače pa se je moja ugotovitev, da je za motoriste glavni del švice tisti južni, samo potrdila. Bern je res vreden ogleda, a vzemite si čas, ker center mesta ni majhen in ponuja veliko. Podobno, kot sem videl pred leti v Baslu, se tudi v Bernu ljudje s tokom spuščajo po reki Aare. Rekreacija, ki je do sedaj še nisem videl v nobeni drugi državi.

5. dan
Na pot se že zgodaj odpravim sam. Barbara se odloči za ležanje na plaži. Tokrat je eden izmed ciljev Klausenpass, en redkih prelazov v Švici, kjer še nisem bil. Še prej naredim kratek postanek ob spomeniku Williama Tella v Altdorfu, kraju, kjer je kot pravi legenda z lokom prestrelil jabolko s sinove glave. Klausenpass je lep, a je na cesti polno živine, saj pašniki niso zavarovani z električnim pastirjem zato previdnost ne bo odveč. Krajše postanke naredim še v Rapperswilu in ob jezerih Sihlsee in Ägerisee.
Kadar potuješ sam se kilometri nabirajo precej hitreje kot v dvoje. Postaniki so krajši, ni kavic ipd. Ob enih sem že doma in popoldan si skupaj ogledava prometni muzej, ki je takoj zraven kampa. Vratar naju opozori, da za muzej potrebujava cel dan, a se ravno tako odločiva za skrajšano varijanto in ne čakava v vrsti za simulatorje letenja in podobne stvari, ki se plačujejo dodatno. Že sam po sebi je muzej zelo drag, tako kot vse drugo v Švici. Je pa seveda vreden ogleda, tako kot vse drugo v Švici 🙂

6. dan
Ponoči Švico preide hadna fronta, ki zniža temperaturo za 15 stopinj. Celo noč in del dopoldneva dežuje. Ko se popoldan spet začne kazati sonce, se odločiva narediti krajši krog. Dnevi so res dolgi in kjub temu, da štartava šele ob dveh se nama nikamor ne mudi. Ker je precej hladneje kot prejšnje dni, se tudi ob postankih in krajših ogledih ni potrebno skrivati v senci ali preoblačiti v “civilko”. Okrog osmih sva v kampu kjer naju je čakalo še “pokanje”, saj sva se naslednji dan prestavila na drugo lokacijo.

7. dan
S polno naloženim motorjem odrineva proti Stansu, mestu jer izdelujejo letala Pilatus. Med vožnjo tovarne nisem opazil, trudil se pa tudi nisem preveč, da bi jo poiskal, zato kar nadaljujeva proti prelazu Susten. Na vrhu prelaza je tunel, zato je vredno postanek narediti nekje na vzponu, kjer so čudoviti razgledi ne ledenik in številne slapove. Krajša postanka narediva tudi v soteski Schöllenen in na prelazu Oberalp, kjer potrpežljivo počakava na potniški vlak, ki prečka ta več kot 2000m visok prelaz. Postojanka za naslednja dva dni je kamp St. Cassian v kraju Lenz blizu bolj znanega športnega središča Lenzerheide.

8. dan
Štart in cilj v Lenzu, vmes pa prelaza Albula in Flüela. Krajši postanek si privoščiva v Davosu, kjer si na mojo željo ogledava Vaillant areno, prizorišče vsakoletnega Spenglerjevega pokala, najstarejšega hokejskega turnirja na svetu.
Lenterheide sicer ima jezero, a je premrzlo za kopanje, zato se odločiva za obsik “aqua parka” s termalno vodo, ki je za švicarske razmere smešno poceni (7Eu za celodnevno karto). Razvajanje se nadaljuje 🙂

9. dan
Spet poln motor, cilj pa neznan, saj spanja za zadnjo noč nisva imela rezerviranega. Do kamor bo šlo, bo šlo. Najprej čez Julierpass do St. Moritza in naprej čez Bernino v italijanski Livigno, kjer motorju privoščim poln tank neobdavčenega bencina. livigno zapustiva skozi ozek enosmerni tunel, ki kar pošteno požene adrenalin po žilah in ga ne priporočam ljudem s klavstrofobijo. Na koncu tunela je meja s Švico, kjer začuda stoji policaj in pregleduje dokumente. Ko sva prečkala avstrijsko-švicarsko mejo jih ni bilo nikjer. Očitno so Italijani tretirani drugače kot Avstrijci. A že kmali sva spet v Italiji, kjer zavijeva proti Resiji in so ogledava znameniti zvonik cerkve, ki štrli iz vode in je še edina vidna zgradba potopljene vasi. Nadaljujeva preko Landecka in Innsbrucka, v kitzbühlu pa se odločiva, da bo dovolj in si malo izvem mesta poiščeva prenočišče.

10. dan
Zadnji dan ture je bilo le še vprašanje, kako priti preko Alp do doma. Na koncu se odločiva, da turo simbolično kančava tako, kot sva jo začela – z avtovlakom skozi Tauerntunnel.

Skupaj se je nabralo 2380 km.