Sicilija 2016

Leta 2003 se zaradi službenih obveznosti nisem mogel udeležiti klubske fure na Sicilijo, zato je ta otok do letos ostal neizpolnjena želja. Vedel sem, da za konkretno turo po otoku potrebuješ vsaj 8-9 dni, saj ti dva dni vzame samo pot do tja in nazaj. Od ture po Siciliji sem si obetal veliko, dobil pa bolj malo. Preden se odločite za motoristični izlet po Siciliji morate upoštevati nekaj dejstev.
Julija je na otoku absolutno prevroče za motoristične užitke. Sonce neusmiljeno pripeka, nebo je brez oblačka, sence pa zaradi večinoma gole pokrajine praktično ni. Tudi veter, ki stalno piha v notranjosti stvari ne izboljša, prej vse skupaj naredi še bolj neznosno. Dobro, če sem za prvo dejstvo v veliki meri kriv sam, pa za ostala sigurno nisem.
Vozniška kultura na otoku je na zelo nizki ravni. Samo v Neaplju je v vsej Evropi promet bolj kaotičen kot na Siciliji. Nihče ne upošteva niti osnovnih predpisov, vsi izsiljujejo in vozijo po svoje. Za avto, ki vozi pred teboj v nobenem trenutku ne veš kaj bo naredil. Brez, da bi to nakazal lahko kar na lepem ustavi ali zavije. Avtomobili za teboj pa ti vozijo na razdalji pol metra in vse skupaj je zelo stresno.
Ceste so zelo slabo označene in večkrat sem se v mestu popolnoma izgubil in prišel ven šele s pomočjo navigacije. Enosmerne ceste in razne zapore te pripeljejo v del mesta kjer enostavno ni ničesar več. Večkrat sem bil z živci že čisto na koncu. Groza!
Sicilija je tudi zelo umazana. Toliko smeti nisem videl niti na Kosovu. Turistične točke, kot so centri zgodovinskih mest, so sicer očiščene, a že nekaj kilometrov proč so povsod same smeti.
Ceste na Siciliji so slabe in lahko mirno rečem, da se nisem ravno navozil na tej turi. Najde se sicer nekaj lepi odsekov predvsem okoli Etne, kjer je turistov največ, ostalo pa je krepko pod povprečjem. Avtoceste so v večini brezplačne, a ti to kaj dosti ne pomaga, saj na njih ni ne počivališč, ne črpalk. Ceste se jim v večino primerih posedajo in Siciljanci tega ne popravljajo. Povsod same grbine, ki te presenetijo sredi ovinka. Tudi, če grbino opaziš, se težko oceni, ali gre za stopnico gor ali dol in na grbino prideš le na pol pripravljen. Pravi šok, glede na to, kako super so ceste na sosednjem otoku.
Sedaj pa k pozitivnim stvarem. Sicilija ima ogromno lepih, zgodovinski mest, ki so vredna ogleda. Midva sva si spanje načrtovala v dveh izmed njih, v nekaterih ostalih pa sva načrtovala daljše postanke.
Šele, ko imate ta dejstva razčiščena v glavi, ste pripravljeni, da napadete Sicilijo.

1. DAN
Že v mesecu februarju kupiva karte za trajekt Civitavecchia – Palermo. Gre za nočno plovbo, ki traja približno 14 ur. Do pristanišča imava približno 800km in brez uporabe avtoceste ne bo šlo. Avtocesto zapustiva pri Orvietu, saj je pogled ta to mesto z razgledne točke res nekaj spektakularnega. Odpeljeva mimo jezera Bolsena, Viterba in malo pred 18:00 sva že v pristanišču.

2. DAN
Ob 11:00 zapeljeva z ladje in takoj v prometni kaos Palerma. To je en sam boj za preživetje. Po nekaj neuspelih poizkusih, da pridem ven iz tega velemesta, sem gledal samo še table za avtocesto. Ko zapeljem nanj, vidim, da vozim v napačno smer, a mi je vseeno. Bom že nekje obrnil. Glavno, da sem preživel Palermo. Pri Bagheriji zavijeva na lokalno cesto in si privoščiva kosilo. Do Cefaluja se ustaviva še v Termini Imerese. Glede na to, da sve prejšni dan naredila 800 km, je danes kratka vožnja kar pasala.

3. DAN
Čas za prvi krog iz Cefaluja. Nekaj kilometrov po obalni cesti, nato pa v notranjost proti mestu Castelbuono. Cesta je zelo dobra, a le do mesta, naprej pa sped pade v siciljansko povprečje. Na poti do Enne se ustaviva še v mestu Sperlinga.
Na obrobju mesta Enna je grad, ki ponuja lep razgled na Enno in bližnjo Calascibetto. Na poti nazaj naju čaka presenečenje v obliki zaprte ceste. Ponujenega obvoza ni in voziva malo na pamet proti severu. Kmalu na cesti ni nikogar več, le midva in kombajn v daljavi, ki nama daje upanje, da tu je še nekaj živega. prisiljena sve spremeniti pot in spet se znajdeva pred Gangijem. Od tu naprej greva spet po začrtani poti preko Petralie in Collesana do Cafaluja.

4. DAN
Glavni cilj drugega kroga je bil Corleone. Do tja pa spet po zdaj boljših, zdaj slabših cestah. Skratka nobenega presežka kar se cest tiče. V Corleoneu si privoščiva kavico v Central baru, ki je ves v znamenju triologije filmov o botru.
Na poti nazaj v Cefalu si ogledava še grad v mestu Caccamo.

5. DAN
Čas, da se prestaviva v Siracuso, kjer bova naslednje tri noči. Obalna cesta na vzhod je presenetljivo lepa in prazna, no vsaj do Santo Stefana. Vmes narediva postanek v Tindarisu, nato pa zapustiva obalno cesto in se čez hribe odpeljeva do Taormine. V Taormini si privoščiva daljši postanek in si ogledava center mesta, potem pa pot kar po avtocesti nadaljujeva do Siracuse.

6. DAN
Južni del otoka in postanki v Notu, Modici in Ragusi. Kar se cest tiče, nič novega, večinoma slabe. Ena od njih je bila spet zaprta, informacije o obvozu pa nikjer tako, da sva spet na pol na pamet vozila in prišla na glavno magistralko povsem drugje kot sva načrtovala. Dovolj, na avtocesto in domov.

7. DAN
Sam se odpeljem proti Etni. Na avtocesti po prehitevalnem pasu vozi Fiesta s prižganimi vsemi štirimi smerniki. Kaj hoče s tem povedati mi ni jasno. Pred njo vozi malo novejša Fiesta s prižganim levim smernikom. Nič mi ni jasno. Očitno imajo Fordi resne probleme s smerniki. Cesta na Etno je na vzhodni strani lepa in vzdrževana. Se takoj opazi, da je tu veliko turistov, ki prinašajo denar. Tudi smeti ni nikjer. Tu je tudi daleč največ motoristov, ki jih drugače drugod po Siciliji nisem dosti srečal. Povsem druga zgodba je na zahodni strani Etne, kjer je spet stara pesem. Slabe ceste in smeti. Na koncu se še izgubim v mestu Adrano. Enostavno ne znam priti ven. Na koncu me spet reši Garmin. Nisem sicer na cesti, katero sem imel v mislih, a glavno, da sem zunaj.

8. DAN
Spet menjava lokacije. Tokrat v smeri centralne Sicilije in naprej proti Agrigentu. Prvi postanek je v mestu Caltagirone, kjer si ogledava znamenito “keramično” stopnišče. Nadaljujeva priti enemu izmed redkih naravnih jezer na otoku, a kmalu ugotoviva, da so Italijani okoli jezera zgradili dirkališče in dostop do vode je skoraj nemogoč. Preko Enne in Caltanissette se odpeljeva proti Agrigentu. Cesta je eno samo gradbišče, ker gradijo 4 pasovnico. Vozim 30-40 in to za smetarskim tovornjakom. Smetarji pri +35 in to ko jih najmanj potrebuješ.

9. DAN
Spet živčna vojna v enem izmed mest, kar naju pripelje na avtocesto. Rad bi si ogledal soline pri Trapaniju in to bo še najhitreje. Tudi Erice je vreden ogleda. V palermu sve dovolj zgodaj, da si lahko ogledava stari del mesta. Poiščeva parkirišče, se preoblečeva in peš raziščeva mesto.

10. DAN
Ob 11:00 se izkrcava in čaka naju še skoraj 800 km. Tokrat se odločiva za cesto, ki pelje mimo Grosseta in Siene. Časovno ne kaj dosti krajša varianta, le na cestnini privarčujeva 12 evrov.
Po padski nižini piha z obale zelo močan veter. Na trenutke je vožnja že kar nevarna in kaj dosti več kot 110 ne voziva. V Udinah pa še temperaturni šok. S 35 temperatura naglo pade in v Ratečah ni več kot 15 stopinj. Za nameček naju od Pontebbe dalje še pere dež. Pa se ne sekiram preveč. Po vsej tej vročini…..

Skupaj se je nabralo 3750 km.