Južna Italija 2014

Južna Italija mi je ostala še veliko dolžna. Vedno sem si želel ogledati mesta kot sta Matera in Alberobello, se voziti po cestah Amalfija in parka Gran Sasso, pa do sedaj ni bilo možnosti. Razdalje so velike, časa malo. Kako kar najhitreje priti na jug Italije? Nekako so se ponujale tri možnosti. Prva, z vožnjo po avtocesti je odpadla zelo hitro. Ostali sta možnosti prevoza s trajektom, ena iz Dubrovnika v Bari in druga iz Zadra v Ancono. Na koncu sva izbrala drugo, torej trajekt Zadar – Ancona. Težava je nastala, ker trajekt iz Zadra odpelje že ob dvanajstih in ker je v pristanišču dobro biti malo prej, nama je bilo kmalu jasno, da bova pot do Zadra morala razdeliti na dva dela.

1. dan
Štart v petek po »šihtu«, cilj pa naselje Sibinj nekaj kilometrov pred Senjem. Vmes najprej v Domžalah oddava otroka v varstvo, nato pa naprej po avtocesti do Postojne. V Pivki zavijeva čez Knežak in naprej preko Ilirske Bistrice do Hrvaške. Približno ob osmih zvečer sva že v Sibinju.

2. dan
Check-in za trajekt naj bi bil že ob desetih, zato zjutraj ostaneva malo prej in prvo kavo spijeva šele v Karlobagu. Jadranka je zjutraj popolnoma prazna in že drugi dan imam občutek, da na vsej turi ne bo tako lepe ceste kot je jadranska magistrala med Senjem in Paklenico. Vožnja je pravi užitek, vse dokler naju zaradi prehitre vožnje v Paklenici ne ustavi policist. K sreči plačava le minimalno kazen, čeprav je šlo krepko čez omejitev.
Kljub temu, da sva prispela v Zadar malo čez deseto, se izkaže, da je bilo hitenje odveč. Trajekt je skoraj prazen in na ladji sva skoraj dve uri prezgodaj.
Plovba do Ancone traja šest ur, ki pa na srečo kar hitro minejo. Ob šestih zvečer že iščeva prenočitev. Hotel nima svoje garaže, a vseeno zaupava receptorju, da je varno pustiti motor zunaj.

3. dan
Zjutraj je motor še vedno tam, kjer sva ga pustila. Plan je v dveh dneh priti do neapeljskega zaliva. Iz Ancone odpeljeva na jug čez Parco Regionale del Conero, od tam pa naprej čez Loreto do Macerate, kjer narediva prvi postanek. V Macerati sva si nameravala ogledati areno Sferisterio, a se ravno ob nedeljah odpre šele ob petih popoldan.
Popoldan pa sva midva že globoko v nacionalnem parku Gran Sasso. Prav vožnja skozi Campo Imperatore je bila ena od vrhuncev celotna ture. Kamorkoli si pogledal, povsod sami zeleni pašniki, ki jih obdajajo visoke gore Apeninov. Na cesti kraljujejo lokalni motoristi, ki so si privoščili nedeljski izlet. Turistov je malo, tujih praktično nič. Takoj je opaziti, da turisti iz tujine pridejo na italijansko obalo. Notranjost jih ne zanima.
Malo pred Scannom narediva postanek v Sulmoni. Parkirava ob skupini motoristov in si privoščiva sladoled. Čez nekaj minut pred najin motor stopita mladoporočenca obdana s fotografi in kamermani. Eden od fotografov naju vpraša, če se mladoporočenca lahko fotografirata zraven najinega motorja. Seveda sva privolila, zraven pa sem nekaj posnetkov naredil tudi sam. V Scanno prideva pozno popoldan in mesto si ogledava že v večernem mraku.

4. dan
Zjutraj se iz Scanna preko prelaza Godi odpeljeva proti jezeru Barrea, kjer voznik pred nama skoraj povozi košuto, ki je skočila na cesto. Počasi zapuščava Apenine in pred nama se razprostira dolga ravnina, ki vodi do Tirenskega morja. Ker sva spet v zaostanku, del poti prevoziva kar po avtocesti.
Pravi prometni šok doživiva, ko zapustiva avtocesto in zavijeva proti Sorrentu. Strnjena kolona vozil se pomika počasi po ovinkasti cesti in za dobrih 20 kilometrov porabiva več kot eno uro. Kljub temu prideva še dovolj zgodaj, da lahko skočiva malo v morje. Tudi to pa je težje kot se sprva zdi. Vse plaže so v lasti hotelov in za navadne smrtnike se najde le tu in tam košček obale, kjer ni potrebnega plačila.
Dobra stran Sorrenta je, da ob osmih zvečer zaprejo za promet večino ulic in mesto se spremeni v eno veliko peš cono.

5. dan
Zaliv Amalfi je res prelep. Lepa obalna cesta, slikovita mesta in čudoviti razgledi, a skoraj tri ure vožnje za 60 kilometrov je pa tudi za moje živce malo preveč. Avtobusi, tovornjaki, turisti v najetih avtomobilih, zraven pa še agresivni vozniki skuterjev, so naju spravili na rob živčnega zloma.
Zamujen čas sva zopet skušala nadoknaditi z vožnjo pa avtocesti, ki sva jo zapustila šele malo za Potenzo. Cesta, po kateri peljeva proti Materi se imenuje Via Appia, kar pomeni, da so tod vozili že v rimskih časih. Matera je znana po t.i. Sassi-jih. Sassi je jamsko stanovanje izpred 9000 let. Strokovnjaki menijo, da je to prva naselbina na italijanskih tleh in edina na svetu kjer ljudje živijo v istih hišah, kot so živeli pred 9000 leti.
V Taranto prideva spet tako pozno, da vse fotografije kažejo le nočni utrip mesta.

6. dan
Šesti dan je bilo na sporedu največ znamenitosti. Takoj zjutraj se je bilo potrebno prebiti iz Taranta, kar nama je vzelo dobre pol ure. Malo pred deseto sva že v Alberobellu. Alberobello je najbolj znan po Trulli-jih, kamnitih hišah s stožčasto kamnito streho, ki so prvotno služile kot shrambe, kasneje pa so jih ljudje uporabljali kot vikend hišice. Hiške so bile zgrajene v 18., 19. in 20. stoletju in jih je moč najti le v tem delu Italije. Če je jadranka najlepša cesta na turi in je NP Gran Sasso najlepša pokrajina na turi, je Alberobello sigurno najlepše mesto na turi.
Po dobri uri vožnje prideva do druge znamenitosti, gradu Del Monte. Grad, ki je pod Unesco-vo zaščito, je dal zgraditi Frederick II, njegov namen pa do danes ni v celoti razjasnen. Grad je upodobljen tudi na italjansken kovancu za 1 cent. Do gradu se je možno pripeljati le s posebnim avtobusom, zato se odločiva zadevo izpustiti in nadaljujeva proti jadranski obali. Do tretje znamenitosti Monte Sant’ Angela naju čaka še obvoz in nekaj živčne vojne in spet je jasno, da s plažo v Vieste, ki leži na vzhodu polotoka Gargano, ne bo nič. V Monte Sant’ Angelo je jama v kateri se je prikazoval nadangel Mihael in to je glavna turistična atrakcija mesta, če odštejem čudovit razgled na obalo jadranskega morja nekaj sto metrov nižje.

7. dan
Čeprav se zbudiva v sončno jutro, se za preostanek dneva obetajo nevihte in močan mistral. Najlepši del poti, severno obalo Gargana prevoziva v soncu. Začuda obala ni v celoti pozidana in najdejo se celo kilometri prazne ceste. V mestu Lesine se severni del Gargana konča. Grozeči oblaki in močan veter v sunkih naju prisili, da zapeljeva na avtocesto in nadaljujeva proti Anconi. Vožnja po avtocesti ni nikakršen užitek. Motor je ves čas naslonjen na veter, vmes naju dvakrat pošteno opere dež. Skratka veliko kilometrov za pozabo, a glavno je, da sva srečno prispela do pristanišča v Anconi, kjer naju čaka trajekt za Zadar.

8. dan
Ob sedmih zjutraj je trajekt priplul v zadarsko pristanišče in malo pred osmo sva že na prvih ovinkih jadranske magistrale. To kar sem ugibal drugi dan se izkazalo za resnico. Lepše ceste kot je jadranka med Paklenico in Senjem verjetno ni daleč naokoli. Od Zadra do Jesenic ni malo kilometrov, a če štartaš zgodaj, si nagrajen s prazno cesto in kilometri se nabirajo hitreje. Vreme se drži. Velebit je sicer zabit z oblaki, a na obalo in otoke sije sonce in kaže, da bova do doma ostala suha.
V Postojni si privoščiva kosilo in ob dveh sva že pri tašči v Domžalah.

Skupaj se je nabralo približno 2870 km.