Dalmacija 2013

Enkrat se je pač moralo zgoditi. Ker sta se mi poleti 2013 obetali kar dve tedenski turi, je organizacijo ene prevzela moja boljša polovica. “Hočem še malo morja!”, je rekla. Ker so v tem času trajekti med Hrvaško in Italijo redki, midva pa sva bila vezana na točen datum odhoda in prihoda, je potovanje po jugu Italije odpadlo in Dalmacija je ostala logična izbira za tedensko potovanje. Nihče od naju še ni bil v Dubrovniku, zato sva si to mesto izbrala za nekakšno bazo za prve tri dni, nato pa sva se počasi po obali vračala domov. Vse dni je bilo peklensko vroče in tura je močno spominjala na tisto z leta 2002, ko smo prav tako vročino imeli v Alpah. Zanimivo, da smo se tudi v Alpe odpravili prav na 14. junija.

1. dan
Štart po “šihtu”, cilj pa ujeti trajekt, ki ob 19-ih odpelje z Reke v Split. Nič posebnega, le zaradi del in napovedanih zastojev v Pivki, sva raje naredila manjši ovinek preko Kozine.

2. dan
Ob 7-ih sva že v Splitu in takoj se zapodiva v ozke ulice iskati Dioklecijanovo palačo. Po nekaj neuspelih poizkusih jo le najdeva, narediva nekaj fotografij in nadaljujeva na jug. Ker je sobota, je na cesti veliko prometa, predvsem turističnih avtobusov in avtodomov. V Makarski zavijeva na Sveti Jure, vendar pred vrhom obupava. Ceste ni in ni konca. Na eni od razglednih točk obrneva in nadaljujeva proti današnjemu cilju, Dubrovniku. Vmes narediva postanek za kosilo v Neumu.

3. dan
Čas za črnogorski krog. Že na hrvaško-črnogorski meji prvi šok. Za vsako vozilo so si obmejni organi vzeli vsaj 10 minut. Neverjetna zguba časa, skeniranje vseh osebnih izkaznic, pregledovanje vozil itd. Po nekaj izgubljenih živcih nadaljujeva proti Kotorju, kjer narediva krajši postanek. Zaradi slabe izkušnje s Svetim Juretom, se odločiva, da izpustiva Lovčen in greva direktno v Cetinje. Pot nadaljujeva proti Budvi in Svetem Štefanu, kjer obrneva in se vrneva proti Dubrovniku. Pot skarjšava s trajektom čez kotorski zaliv.

4. dan
Za cilj sva si izbrala Korčulo. Pot do tja vodi preko polotoka Pelješac in kratke trajektne povezave. Na jadranski magistrali je zelo malo obcestnih črpalk. Po štartu z Dubrovnjka je bila prva črpalka šele sredi Pelješca, torej po več kot 100 km. V kolikor boste potovali po dalmaciji imejte ves čas dovolj goriva v tanku. Tako na poti proti Korčuli, kot na poti nazaj narediva krajši potanek v Stonu.

5. dan
Čas, da zapustiva Dubrovnik in se začneva vračati ob obali domov. Cilj današnjega dne je mesto Hvar na istoimenskem otoku. Najprej je bilo potrebno ujeti trajekt, ki odpelje z Drvenika v Sučuraj. Če so ceste v Dalmaciji res dobre, je cesta preko otoka Hvar prava kozja steza. Za 77 Km dolgo pot potrebuješ precej več kot eno uro in kakaršno koli hitenje nima nobenega smisla. Bolje je vse skupaj vzeti bolj “na easy”, pa naj traja kolikor pač traja. Zametki nove ceste se kažejo nekje na sredini otoka, a nova cesta ne bo nič manj zavita, bo pa širša in z urejenimi bankinami, torej varnejša.

6. dan
Že ob 7:45 na trajekt za Split, od tam pa do prve postojanke, Trogirja. To je bil, kar se kilometrov tiče daleč najkrajši dan, zato se nama ni nikamor mudilo. Na Murter sva prispela že ob 14-ih.

7. dan
Ker nihče od naju še ni videl Plitvičkih jezer, sva jih nekeko vkomponirala v najino turo. Še preden, pa sva se poslovila od morja, pa naju je čakalo še nekaj kilometrov razgibane obalne ceste. Kakor, da je jadranska magistraka najboljše pustila za konec. Odsek med Paklenico in Karlobagom je bil vsekakor vrhunec ture. Cesta je bila popolnoma prazna in na skoraj 70 Km sva dohitela le dva avtomobila. V karlobagu sva se poslovila od morja in preko Gospiča prispela od plitvičkih jezer. Ogled jezer vam vzame vsaj 4 ure, na kar je potrebno računati, če se odpravljate v te kraje.

8. dan
Preko Karlovca in Metlike proti Jesenicam. Nič posebnega. V kolikor vam čas dopušča naredite krajši postanek v mestu Slunj oziroma bližnjih Rastokah.