Alzacija 2013

Čisto po naklučju se nama je v avgustu odprla možnost še druge tedenske ture v letu 2013. Avgust ni ravno motoristom prijazen mesec, zaradi navala turistov, vendar se podarjenemu konju ne gleda v zobe in če se ti ponudi priložnost, jo je treba izkoristiti.
Potovanje po Alzaciji in Schwarzwaldu sem imel že dolgo v planu in prav toliko časa sem razmišljal, kako premostiti razdaljo nekje do švicarsko-nemške meje. Avstrijo sem namreč že večkrat prevozil, avtocesta preko Nemčije pa mi tudi ni preveč dišala. Na koncu sem se odločil za avtovlak, ki vozi med Beljakom in Feldkirchom. Izbira se je pokazala kot odlična, saj vlak vozi preko noči in takoj avtomatično privarčuješ vsaj dva dni dopusta, oziroma se dva dni dlje voziš po izbrani destinaciji. Kupila sva karte za drugi razred, a je bil kupe v vagonu prazen in lahko sva se do dobra razkomotila in kar solidno naspala tako v eno, kot v drugo stran.

1. dan
Štart šele ob osmih zvečer, cilj pa komaj 50 km oddaljen Beljak, kjer sva ob 21-ih natovorila motor na avtovlak. Po krajšem sprehodu po centru mesta, je vlak odpeljal ob 23-ih.

2. dan
Ob 10-ih je bil motor v Feldkirchu raztovorjen in pripravljen na vožnjo. Cilj prvega dne je bilo francosko mesto Colmar, ki je bil najina postojanka za naslenjih pet dni. Na poti do Colmarja sva si želela ogledati mesti LIndau in Freiburg, pot pa naju je vodila po severni strani Bodenskega jezera. Omembe vreden je le odsek med Stockachom in Geisingenom, kjer tovornjaki zavijejo na avtocesto, potem pa se zopet vrnejo na cesto 31 in napopisna gužva se nadaljuje vse do Freiburga. Do Freiburga je bilo vreme sončno in vroče, bolj ko sva se bližala cilju, bolj pa se je začelo kisati in zadnjih 20 km sva zapeljala v močan naliv in v Colmar sva prišla vsa premočena. Colmar naj bi bilo drugo najbolj suho mesto v franciji, vendar danes ni upravičil tega slovesa.

3. dan
Zjutraj ni kazalo nič kaj obetavno, a se po kosilu vendarle odločiva narediti krajši krog po Alzaciji. Proti severu se voziva po alzacijski vinski cesti, ki zopet poka po šivih od turistov, ki se gnetejo v majhnih mestecih na vznožju Vogezov. Zadnjih 20 km naju zopet pošteno pere dež, a sva tokrat nanj pripravljena in “dežnake” oblečeva že ob prvih kapljicah.

4. dan
Vreme se je delno izboljšalo in ob reki Ren zapeljeva proti mestu Mulhouse. Cesta ob reki je popolnoma ravna, reke pa žal ne vidiš, saj je pred reko še dvignjen kanal in tako voziš pravzaprav pod nivojem vode. Krajša postanka narediva v mestih Mulhouse in Thann, nato pa se vzpneva po cesti Route des Cretes do najvišje točke Vogezov – Gr. Ballon d’Alzac. Predno se vrneva v Colmar se ustaviva še v Mestu Munster, ki je znano po tem, da po vsem mestu gnezdijo štorklje.

5. dan
Lep sončen dan je obetal super turo po Schwarzwaldu. Tokrat ob Renu proti severu vse do Baden-Badna. V mestu obrneva proti jugu po najbolj znani cesti v tem delu Nemčije – Schwarzwald Höhstrasse. Čeprav gre za gorsko cesto, je presenetljivo hitra in za avgustovsko soboto tudi primerno polna domačih in tujih motoristov. Dan brez ogledov in znamenitosti, le motoristično uživanje.

6. dan
Spet sončen dan, idealen za krog po južnem delu Schwarzwalda. Ker je bila nedelja in to še sončna si imel na trenutke občutek, da se po gorskih cestah Črnega gozda vozi pol Nemčije in pol Švice. Gneča presenetljivo izgine takoj ko zapelješ malo bolj na stranske cesta, ki jih očitno navigacija ne pokaže kot najkrajše, na zemljevidih pa so označene kot rumene ali bele. Dan zakljućiva z opazovanjem zapornic na reki Ren. Na najino presenečenje se ladja bliskovito hitro dvigne na višji nivo. Gladina se je po moji oceni dvigala nekje tri centimetre na sekundo.

7. dan
Čas, da zapustiva Colmar in premakneva do Fedkircha, kjer morava ob 22-ih natovoriti motor na vlak. Tokrat za pot izbereva severni švicarki del. Prvi postanek narediva v Baslu, kjer sva presenečena koliko ljudi se spušča s tokom po Renu navzdol. Na obali pustijo brisače in obleko, se peš odpravijo ob reki navzgor kakšen kilometer ali dva, nato pa se z blazinami ali brez spustijo po reki navzdol. Drugače pa v Baslu vlada pravi prometni kaos. Povsod dela na cesti, slaba signalizacija, vsi nekam tiščijo in izsiljujejo. V Švici se je bilo potrebno navaditi tudi na njihove avtoceste za katere ne potrebuješ vinjete. Gre pravzaprav za navadno cesto, ki je v večini primerov le obvoznica okoli mesta. Da ne potrebuješ vinjete, te opozori majhen napis na tabli za avtocesto, ki ga z lahkoto spregledaš. Za konec dne si ogledava še Liechtenstein, saj noben od naju še ni bil v tej žepni kneževini. Ker sva vmes nardila še postanek v mestu Laufenburg, ki je razpet med Švico in Nemčijo, sva bila tako kar v petih državah v enem dnevu, kar je vsaj za naju rekord.

8. dan
Le še kratka vožnje od Beljaka do Jesenic in nekaj minut čez deseto zjutraj sva že doma.

Skupaj se je nabralo približno 1730 km.